nalagam novice...
BOŽJA BESEDA:
1 Berilo: Apd 1,12-14
Psalm: Ps 27,1.4.7-8
2 Berilo: 1 Pt 4,13-16
Evangelij: Jn 17,1-11
RESNIČNA SLAVA JE SLAVA LJUBEZNI
Molitev, ki smo jo danes slišali v evangelijskem odlomku, je Jezus izgovoril po
zadnji večerji, ko »je dvignil oči proti nebu«. Jezus prosi za poveličanje, slavo, kar se
zdi paradoksalno, glede na to, da je pred vrati trpljenje. O kateri slavi govori? Slava v
Svetem pismu kaže na razodevanje Boga in je značilno znamenje njegove odrešilne
navzočnosti med ljudmi. Sedaj je Jezus tisti, ki na dokončen način razodene Božjo
navzočnost in zveličanje. In to naredi na veliko noč: dvignjen na križ je poveličan.
Tu Bog končno razodene svojo slavo: odstrani zadnjo tančico in nas presune kakor
nikoli prej. Odkrijemo, da je Božja slava v celoti ljubezen: čista, nora in
nepredstavljiva ljubezen, onkraj vsake meje in brez mere. Naj Jezusova molitev
postane tudi naša. Prosimo Očeta, naj odstrani tančice z naših oči, da bi v teh dneh,
medtem ko gledamo Križanega in vstalega, lahko sprejeli, da je Bog ljubezen.
Kolikokrat si ga predstavljamo zgolj kot gospodarja in ne kot Očeta, kolikokrat o
njem premišljujejo kot o sodniku, namesto kot o usmiljenem Rešitelju. Bog pa med
veliko nočjo odstrani razdalje, ko se pokaže v ponižnosti ljubezni, ki prosi za našo
ljubezen. Mi mu torej izkažemo slavo, ko vse, kar počnemo, živimo z ljubeznijo, ko
vsako stvar počnemo iz srca, kakor za Njega. Resnična slava je slava ljubezni, ker je
edina, ki daje svetu življenje. Seveda je ta slava nasprotna posvetni slavi, kar pomeni
občudovanje, pohvale, odobravanje – ko sem jaz v središču pozornosti. Božja slava
pa je popolnoma drugačna: nič aplavzov, nič občinstva. V središču nisem jaz, ampak
drugi. Ob veliki noči vidimo, da Oče poveliča Sina, medtem ko Sin poveliča Očeta.
Nihče ne poveliča samega sebe. Danes se lahko vprašamo: Za katero slavo živim? Za
svojo ali za Božjo? Ali želim samo prejemati od drugih ali pa drugim tudi dajati?