Preskoči na vsebino


Modrosti iz župnijskih Oznanil

Cilj potovanja

Albert Einstein je nekoč poto­val z vlakom. Ko je prišel sprevo­dnik, da mu pokaže vozovnico, je Einstein ni mogel najti. Brskal je po žepih suknjiča in hlač, pog­ledal v listnico, toda vozovnice ni bilo nikjer. Sprevodnik je bil zelo ljubezniv: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.« Sprevodnik je šel naprej, potem pa se je ozrl in videl, kako se je Einstein spravil na kolena ter iskal vozovnico pod sedežem. Zato se je vrnil k znanstveniku in ga znova pomiril: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam. prepričan sem, da ste vozovnico kupili.« Einstein je zardel in dejal. »Mladi mož, tudi jaz vem, kdo sem, ne vem pa, kam sem namenjen.«

Lepa podoba sodobnega človeka, ki potuje, a ne ve, kam je namenjen. Vesela novica velike noči je, da vemo, kam gremo, vemo za cilj našega potova­nja. Kristus nam je povedal, da sta njegovo življenje in smrt na križu zagotovilo našega večnega življenja.

Zgodbe pripravlja: Božo Rustja


ADVENT - NOVA PRILOŽNOST

V 14. stoletju je v Aziji mogočni vla­dar Tamerlan izgubil pomembno bitko. Po porazu je našel zatočišče v nekih ruše­vinah, kjer je sedel ves obupan in razo­čaran. Ni mogel verjeti, da je on, veliki zmagovalec, sedaj poražen in brez moči. Med tem žalostnim premišljevanjem je opazoval mravljo, kako poskuša prenesti koruzno zrno na drugo stran zida. Štel je, kolikokrat mravlja poskuša priti do vrha zida in prenesti zrno na drugo stran. Poskusila je 69-krat. Sedemdesetič ji je uspelo prenesti zrno čez vrh. Ko je videl odločnost, moč in vztraj­nost mravlje, je Tamerlan sklenil, da poskusi znova. Vrnil se je na bojišče in zmagal.

Novo (cerkveno) leto, ki ga z adventom začenjamo, je priložnost, da pustimo za sabo preteklost in svoje izgubljene bitke ter se odločimo za nov začetek. Bog nam stalno daje priložnost za to, od nas pa je odvisno ali to ponudbo sprejmemo. To ni vedno lahko. Potrebna je odločnost, moč in vztrajnost ter zaupanje v Božjo pomoč.


Ali je potrpljenje božja mast? 

Slišali smo že rek: »Potrpljenje je božja mast, a gorje tistemu, ki se maže z njo!« Obrnimo vprašanje: »Kaj pa če še bolj gorje tistemu, ki se z njo ne maže?« Potrpeti, to je glagol, ki ga tako ali drugače po malem sprejemamo vsi. So poklici, ki si jih brez potrpljenja ne moremo predstavljati. Vzemimo zdravniški poklic, ki pri vestnem zdravniku zahteva kar junaško potr­pežljivost. To krepost zahteva tudi vzgoji­teljski poklic, posebej v osnovni in srednji šoli. Prav tako jo zahteva tudi duhovniški poklic. Sicer pa skoraj ni poklica, ki mu potrpežljivost ne bi bila koristna, če že ne potrebna. Človek mora najprej potrpeti sam s seboj. Biti potrpežljiv s samim seboj je v bistvu biti ponižen, kot je širša ponižnost sprejetje sveta, kakršen je. Najprej s potrpežljivostjo v lastni hiši, do staršev, bratov, sester in potem v poklicu, ki si si ga izbral. Da ne govorimo o potrpežljivosti, ki jo zahteva samo zdravje. Za kristjana bi morala biti potr­pežljivost tako rekoč naravna. Večkrat se zaveš, da ti je potrpežljivost v čakanju bolj koristila od točnosti, ki si si jo želel. Bog pa je vedno potrpežljiv z nami in čaka, čaka…


Hoja za Jezusom bi morala biti preprosta in pustolovska. Lahko uporabimo domišljijo in se v molitvi postavimo v svetopisemske čase. Lahko si predstavljamo Jezusa, ko pomnoži hlebe ali hodi po vodi. Lahko se pridružimo Izraelcem med prečkanjem Rdečega morja in na poti v obljubljeno deželo. Ali pa se postavimo na bojišče ter gledamo, kako David ubije mogočnega Goljata. Z domišljijo lahko posnemamo radovednega otroka in sprašujemo vse mogoče: »Zakaj se je hrana pomnožila? Kako je lahko Jezus povsod v istem času? Kakšen je angel?« Ne zadovoljimo se s staro rutino. Bodimo drzni in se vrzimo v novo pustolovščino. Naredimo naslednji poskus, ko bomo danes pri maši. Med evharistično molitvijo prosimo Jezusa, naj nas vzame s seboj v zgornjo dvorano. Opazujmo ga, kako z apostoli obhaja prvo evharistijo. Kakšen je prizor? Kaj nam Jezus govori? Drznimo si biti spet kakor otroci.


Kristjan, ki živi duhovno življenje, ne more biti apatičen do ničesar. Če živim duhovno življenje, je samo po sebi razumljivo, da sem odprto bitje, da me zanima vse, kar se okrog dogaja in da imam razmerje do vsega. Ena takšnih vmesnih plasti je narod. Ta podobno kot družina spada med naravne skupnosti in v sebi nosi del Božjega stvariteljskega načrta. Zato je ljubezen do lastnega naroda, do očetnjave primerljiva z ljubeznijo do staršev. Evangelij sicer zahteva večjo ljubezen do Kristusa kot do staršev, a to ne zanika četrte Božje zapovedi.»Tukaj sem, Jezus, pripravljen na novo pustolovščino s teboj.«


Različni pristopi k postu

Postiti se pomeni težiti k temu, da se odpoveš hrani, pijači ali televiziji… Vendar je še mnogo drugih kreativnih poti s katerimi prejmemo Jezusov zdravilni dotik. Nekaj priporočil, ki jih morda lahko upoštevamo:

1. Post jeze in mržnje. Dajte svoji družini veliko dozo ljubezni vsak dan.

2. Post obsojanja drugih. Preden koga obsodiš se spomni, kako Jezus spregleda naše napake.

3. Post malodušnosti. Zavedaj se Jezusove obljube, da ima ON popolni načrt za tvoje življenje.

4. Post pritoževanja. Ko se znajdeš, da bi se pritoževal nad čim, zapri oči in se spomni kakšne male sreče, ki ti jo je Jezus dal.

5. Post zamere in zagrenjenosti. Poizkusi odpustiti tistim, ki so te morda ranili.

6. Post zapravljanja. Poizkusi zmanjšati porabo za 10% in daj prihranek ubogim. Želim vam mir, ljubezen in srečo!     Začnimo danes!


Ustanovitelj jezuitskega reda, sveti Ignacij Lojolski, je želel, da bi ljudje v vsakem človeku, povsod in v vsakršnih okoliščinah odkrivali Boga. Ignacij se je zavedal, da bomo, ko se bomo naučili videti Boga »v vsem«, bolj zaupali v njegovo ljubezen in bomo bolj pripravljeni služiti njemu in njegovemu ljudstvu. Dnevno izpraševanje vesti ima pet korakov.

- Zavedaj se božje navzočnosti v izkušnjah. Poglejmo, kako nas je danes vodil Sveti Duh.

- Preglej dan s hvaležnostjo. Bodimo hvaležni, ko pregledujemo dan.

- Bodi pozoren na čustva. Kdaj in zakaj smo bili zavistni, obsojajoči, prizadeti, veseli ali navdušeni?

- Izberi eno značilnost dneva in v molitvi premišljuj o njej. Izberimo eno ali dve močni občutji tega dne in se ju spomnimo v molitvi. Sta nas zbližali z Bogom, navdali s sočutjem, velikodušnostjo ali ljubeznijo? Ali pa smo bili zaradi njiju tesnobni, prestrašeni ali sebični? Sta prizadeli ali okrepili naše odnose?

- Ozri se v jutrišnji dan. Prosimo Boga, naj nam da milost in blagoslov za preizkušnje naslednjega dne.

Upoštevajmo Ignacijev nasvet in poskusimo.


»Gost v hiši - Bog v hiši,« so znali reči naši predniki. Pa ne samo reči, temveč so to tudi uresničevali. Morda se še spominjamo - vsaj na vasi in podeželju -, kako so bile vse hiše povezane s potkami, nikjer ni bilo ne žive meje ne ograje, hišna vrata so bila vedno odprta. Popotnik, berač ali sosed, vsak je bil dobrodošel, za vsakega se je našel kos kruha ali koza­rec pijače. Prijazna beseda ali pozdrav sta marsikomu polepšala dan in zarisala nasmeh na ustnicah. Tudi zahvala ob odhodu in želja za srečno pot, tudi to je bilo samoumevno. V starejši hiši, v kateri živi samo še ena oseba, sem ob obisku prebral na tabli pri vhodu: 'Pozdravljen bod´, ko v hišo prideš, in Bog s teboj, ko spet odideš.' Ob takšnih željah je človeku vedno toplo pri srcu, ob takšnih željah in besedah izgine vsaka mržnja in sovraštvo in se tke nevidno prijateljstvo.


 

Lokacija: